Z raznimi oblikami duhovnosti sem se srečala že precej zgodaj, v srednji šoli. Takrat še ni bilo interneta in je bil dostop do informacij bolj otežen, tudi literature ni bilo na pretek in tudi, da bi našel tisto pravo, si najprej moral vedeti da obstaja. Ampak če k nečemu stremiš, se v tvojo pozornost ujamejo prave stvari in pravi ljudje. Raznim raziskovanjem so sledile tudi prve meditacije. Ali vsaj tisto, kar sem tedaj mislila, da so meditacije. Moram priznati, da kot oseba nisem preveč poduhovljena temveč sem bolj praktične narave, mojemu svetu pa vlada razum. Zato sem tudi iskala duhovnost in učitelje, ki so predvsem lahko najprej zadovoljili moj razum. Ko sem razumela kaj delam, potem sem se lahko prepustila tehniki. Morala sem razumeti tudi vplive in logiko na kateri je neka tehnika temeljila. In pravzaprav, če dobro pomislim, je tako še danes. Imam sicer precej več izkušenj in védenja in posledično moj um lahko sprejme precej več nenavadnih idej, kot jih je na začetku moje duhovne poti, ampak še vedno moram stvari tudi razumeti. Zato je bilo na moji poti včasih zares težko. Nikoli se nisem znala samo prepustiti, kar je za uspešno prakticiranje nekaterih tehnik več kot priporočljivo. Še posebej težko je bilo pri meditaciji. Veliko meditacij se začne na primer: ”spustite se v svoj notranji prostor” ali pa ”povežite se s svojim izvorom” in podobno. Nikoli mi ni bilo čisto jasno kaj moram v tem trenutku narediti. Največkrat sem vizualizirala kako se navznoter povezujem z nekim nedoločenim delom sebe ali pa sem fokus pozornosti prenesla iz glave na področje srca. Vse te tehnike, ki sem jih takrat imenovala meditacija so mi prinesle številne rezultate. Občutila sem različne energije, pojavljale so se določene slike, ideje, za katere se je zdelo, da niso čisto samo plod moje domišljije. Vsaj upala sem tako, nisem pa bila vedno čisto prepričana. Občutila sem tudi, da skozi mene tečejo določene energije in takrat so bili to zares dobri občutki, občutki neke višje sile, ki te usmerja.
Ko pa sem brala v različnih knjigah, predvsem v vzhodni literaturi o občutkih tišine in stika s svojim bistvom, o občutku miru v notranjem prostoru se mi je zdelo, da to kar jaz doživljam ni čisto to, da mora biti nekaj več. Nikakor pa nisem mogla najti odgovora na vprašanje kako naj to doživim, kaj moram narediti, da bom tudi jaz doživela to izkušnjo? K temu, tako so rekli, naj bi vodila meditacija, vendar pa meditacije, ki sem jih izvajala jaz mene niso pripeljale do izkušnje notranje tišine, čeprav so mi prinesle raznovrstne lepe izkušnje. Danes, ko se ozrem nazaj, vidim, da je to moje iskanje trajalo precej dolgo, preden sem ugotovila preprosto resnico, da notranje tišine ne bom našla z vizualizacijo, sugestijo, kanaliziranjem, ponavljanjem besedil… da če hočeš doživeti tišino, potrebuješ…tišino. Res jo dosežeš z meditacijo, procesom v katerem umirjamo mentalno aktivnost in tega ne dosežemo z dodatno mentalno aktivnostjo, pa čeprav je usmerjena.
Umirjanje delovanja uma nam omogoča doživljati vedno bolj subtilne nivoje naše zavesti, dokler se aktivnost popolnoma ne umiri in ostane čista zavest sama po sebi. Tudi ko sem to vedela z razumom in razumela kaj se dogaja, je še vedno ostalo ključno vprašanje – kako naj to dosežem? Umiriti um, biti brez misli, to se mi je zdelo nemogoče. Vse dokler se ni nekega dne med meditacijo zgodilo. Enostavno zgodilo se je. In ko sem poskušala to ponoviti, nisem pravzaprav dobro vedela kako. Kaj naj naredim, da se bo spet zgodilo? V začetku se je vedno pojavljalo samo od sebe in nikoli nisem mogla tega predvideti. Ko se um popolnoma umiri dosežemo tišino, izkušnjo enosti v srcu oz. kakorkoli so to izkustvo imenovali tisti, ki so poskušali nemogoče, opisati ga. Takrat notranjega prostora v srcu ni treba vizualizirati, ampak se zgodi. Vsakodnevno umirjanje in meditacija sta prinesla navado in védenje o tem kako umiriti um.
Težko je pravzaprav opisati kaj se zgodi in kakšen je občutek. Poskušali so pesniki, poskušali so mistiki, ampak besede in opisi so vezani na um in na koncepte s pomočjo katerih deluje. To doživetje pa je izven vsakršnih konceptov. To je doživetje, ko samo si, ko ostane samo zavedanje. Lahko si predstavljate kako je, vizualizirate, ampak ko se zares zgodi ni podobno ničemur, kar je sproduciral um. Izkušnja sebe, ki vas spremeni za vedno.
V nadaljevanju bom poskusila navesti tisto, kar je bilo zame najbolj pomembno, opisati tisto, kar je meni pomagalo, da je prišlo do te izkušnje, izkušnje čiste zavesti.
Torej, za začetek se namestite v udoben položaj. To je ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredite. Ne pustite se zavesti raznim slikam, kjer meditanti zavzemajo zahtevne položaje ali pa navodilom, ki od vas zahtevajo pravo gimnastično spretnost. Pri meditaciji je pomembno predvsem to, da je telo zares popolnoma sproščeno. Dobro je tudi, da je hrbtenica v pokončnem in ne ležečem položaju, ampak to ne pomeni položaja lotusa ali kakega drugega, vašemu telesu neudobnega položaja. Udobno se usedite in čimbolj sprostite mišice. Tudi tiste za katere se sploh ne zavedate, da so napete.
Zakaj je to pomembno? Telo in um sta neločljivo povezana in morda ste se že kdaj zalotili, da ste nekaj zelo intenzivno in dlje časa razmišljali. Spomnite se situacije, ko ste nekaj delali in ste bili z vsemi mislimi popolnoma pri stvari, globoko ste razmišljali, iskali nove rešitve, skušali se spomniti vseh mogočih podatkov in jih povezati s problemom s katerim ste se ukvarjali. Vaš um je bil polno zaposlen, na visokih obratih dlje časa. In v nekem trenutku, ko je napetost in inteziteta malo popustila ste se zavedli, da je vaše telo v popolnem krču. Mogoče vas je zdramila ostra bolečina v vratu ali zgornjem delu hrbta. Tako kot je um delal in krčevito iskal rešitve, tako ga je tudi telo podpiralo. Telo in um sta neločljivo povezana in si sledita in se podpirata. Ker pa je telo lažje zavestno sprostiti kot um, še posebej če nimate dolgoletne prakse, potem začnimo s telesom in um mu bo sledil. Ko mislite, da ste že čisto sproščeni, še enkrat sprostite vse mišice na obrazu, glavi, ramenskem obroču, spodnjem delu hrbta, mišice v predelu medenice in stegnih. Tu naštevam samo tiste za katere se večkrat, ko že mislim da imam popolnoma sproščeno telo, ampak um pa še kar tava, zalotim, da jih krčim nezavedno.
Od tu naprej je težko dati konkretna navodila. Za nadaljnjo umiritev uma nekateri priporočajo tehnike osredotočenja, recimo na dihanje, da um postopoma umirite in potem opustite tudi to. Pri meni to ne deluje. Lahko poskusite, mogoče bo za vas to pravo. Kot sem napisala že zgoraj, če hočem tišino potrebujem tišino in usmerjanje misli na dihanje je mentalna aktivnost, ki pri meni vzpodbuja tudi drugo mentalno aktivnost. Ključno vprašanje je, kako prenehati z njo. Meni je pomagalo, da postopoma ”odložim” misli. Najprej za čas meditacije odložim misli o preteklosti, vse načrte za prihodnost, vse koncepte in ideje, ki me določajo. Vsega tega sedaj ne potrebujem, dam stran, in potem naenkrat ostane nič, notranji prostor tišine, praznine, ki pa je obenem polna, v njej je vse. Tudi če pride kakšna misel, ideja ji ne sledim, ne posvečam ji pozornosti. To pravzaprav zame najbolj deluje, da dosežem stanje čiste zavesti. Sama prakticiram tudi meditacijo, kjer s pomočjo notranje vibracije zvoka dosegamo vedno bolj subtilne nivoje zavesti. To tehniko meditacije lahko izvajate s splošnimi mantrami kot so na primer so ham ali aham brahmasmi ali pa preprosto samo om. Lahko pa se udeležite kakšnega tečaja, kjer dobite personaliziran zvok, ki ustreza zvokom vašega telesa na osnovi djotiša. Pomembo je, da se na zvok ne koncentrirate in ga ne ponavljate kot mantro, ker potem bo to aktivnost, ki jo boste izvajali z umom. Zvok samo mislite na način kot prihajajo misli, ko prihajajo same od sebe. Zelo mogoče je, da vam ne bo uspelo v prvo, lahko pa tudi. Meni ni, pa tudi v drugo ne in tudi še kar nekajkrat ne. Pravzaprav sem dolgo časa delala narobe vse kar se je dalo delati narobe. Moj mental si ni dal vzeti kontrole tako zlahka. Ampak z vsakodnevno vajo mi je uspelo. Vztrajnost ter rednost sta poleg sproščenosti telesa najbolj pomembna dejavnika za uspeh.
Stanje, ki ga tako dosežete je izhodišče ali bi vsaj moralo biti izhodišče za vse duhovne tehnike. Osnova, na kateri lahko gradite naprej, ali pa v njej samo uživate. Ker tudi, ko nehate meditirati in poberete vso tisto navlako, ki ste jo na začetku odložili, jo bo veliko ostalo tam, izven vaše pozornosti. Preprosto je ne boste več potrebovali in videli jo boste v čisto drugačni luči. Tako se bo vaš um z redno meditacijo praznil vsega nepotrebnega in nastajal bo prostor za nove stvari, tiste, ki bodo vredne vaše pozornosti.
