Danes merimo čas z urami. Pred iznajdbo ur pa so ljudje merili minevanje časa na osnovi naravnih pojavov katerih osnova je bilo navidezno gibanje sonca na nebu. Najosnovnejša enota časa je en dan. Čas, ko se Zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi oz. čas od sončnega vzhoda do naslednjega sončnega vzhoda. Pri tem so lahko opazovali premikanje točke kjer je sonce pokukalo izza horizonta. Kako je sončni vzhod potoval od skrajne točke na jugu do skrajne točke na severu in nazaj. Ta cikel je predstavljal eno leto in se je venomer ponavljal v točno določenem času v točno določenem zaporedju. S seboj je nosil spremembe, ki so zaznamovale letne čase. To ponavljajoče se in predvidljivo ter z gotovostjo napovedljivo gibanje je predstavljalo osnovo za koledarje, ki so jih pripravljali astronomi, največkrat pripadniki svečenikov teh starodavnih ljudstev.
Številni monumentalni spomeniki povsod po svetu pa nam govorijo še neko veliko bolj sofisticirano in globljo duhovno zgodbo. Žal njihovo pripovedovanje zaradi našega razumevanja, ki je omejeno na ozko dojemanje sveta današnjega človeka in njegovo materialistično paradigmo zelo slabo razumemo. Polni namen in pomen Stonehengea, številnih piramid povsod po svetu, raznih megalitskih krogov, spomenikov Civilizacije doline reke Ind in številnih drugih prazgodovinskih monumentalnih objektov lahko samo predvidevamo in o njem ugibamo. Jasno pa izražajo dejstvo, da so bila starodavna ljudstva mnogo več kot samo opazovalci osnovnih dogajanj v naravi. Njihovo razumevanje je bilo mnogo širše, globje in nam velikokrat nerazumljivo.
Najstarejši zapisi, ki jih poznamo, vedski spisi, nam povedo nekaj več o njihovem védenju in poznavanju. Preden pa o njih sodimo in presojamo se moramo zavedati širokih razpok časa in kulturnih razlik, ki zevajo med nami ki danes interpretiramo njihove zapise in njimi, ki so to znanje pridobivali, oblikovali in zapisovali, da se je ohranilo vse do danes.
Čas in dogajanje v času so merili na osnovi gibanja Zemlje. Za različna časovna obdobja so upoštevali različna gibanja Zemlje. Najkrajše časovne enote so merili s kroženjem Zemlje okoli svoje osi, ki zaznamuje en dan. Za merjenja daljših časovnih obdobij pa so uporabljali dve osnovni krožnici. Sayana chakra in nirayana chakra. Chakra pomeni krog, Ayana pa je vedska beseda za solsticij. Predpona s ali nir pa pomeni z ali brez. Tako bi lahko sayana chakra prevedli v krožnica s solsticijem, nirayana chakra pa krožnica brez solsticija. Sayana chakra, krog ki ga danes imenujemo tirnica Zemlje okoli sonca oz. navidezna pot sonca okoli Zemlje in je upoštevala izključno medsebojni odnos sonca in Zemlje, je bila osnova za izdelavo letnega koledarja, o katerem lahko v Yajurvedi, v delu , ki se imenuje Vedanga Jyotisha, med drugim preberemo, da je imelo 366 dni, 12 mesecev in šest letnih časov. Povezano je bilo z navideznim gibanjem sonca in pomembnimi točkami solsticijev in ekvinokcijev. Poleg tega pa je istočasno obstajalo tudi lunarno leto, ki je bilo vezano na gibanje lune. Dvanajst lunarnih ciklov je predstavljalo dvanajst lunarnih mesecev, ki so se zvrstili približno v enem solarnem letu. To gibanje ni bilo tako točno predvidljivo in niti ni bilo tako zelo povezano z dogajanjem na Zemlji. Pri opazovanju tega pojava na nebu, ugotovimo, da je luna polna vsak mesec na drugem delu neba. V času dvanajstih ciklov naredijo polne lune polni krog okoli Zemlje. Na tej osnovi so antični astronomi razdelili pas nebesne krogle, kjer se to gibanje odvija, na dvanajst enakih delov, vsak velikosti 30°, eno dvanajstino od polnega kroga 360°. To je bil drugi krog v vedskih časih poimenovan nirayana chakra, krog brez solsticijev. Z njegovo pomočjo so merili večje časovne dobe. Pri tem so si pomagali še s tretjim gibanjem zemlje, precesijo.
Precesija je vrtenje zemljine osi. Če pogledamo astronomsko, zemljina os je nagnjena pod kotom približno 23°27′ in se zaradi oblike Zemlje premika ter pri tem opiše plašč stožca, Kar se zgodi v približno 25.000 letih (slika1).
Danes merimo čas in časovne dobe na časovnem traku. Dogodke razvrščamo na časovni premici v odnosu od neke točke, dogodka, ki smo jo arbitrarno določili. Največkrat se za začetno točko uporablja domnevno leto Jezusovega rojstva, ki jo imenujemo leto nič. Vse ostale dogodke opredeljujemo v odnosu do te ničte točke na časovni premici. Seveda obstajajo tudi številna druga štetja, vsa pa so povezana z nekim dogodkom in kot taka konceptualno določena ter omejena na razumevanje in poznavanje dogovora. V vedskih časih pa so uporabljali univerzalno merjenje časa, povezano z astronomskim dogajanjem v vidnem delu vesolja, ki ga imenujemo nebesna krogla, oz. na pasu nebesne krogle, ki poteka v višini ekliptike. Za boljše razumevanje poglejmo nekaj astronomskih osnov.
Nebesna sfera ali nebesna krogla je preslikava vseh nebesnih teles na model krogle, ki ima svoje središče v središču Zemlje. To je pravzaprav vesolje, ki obkroža Zemljo prikazano na modelu krogle. Za model gre, ker seveda niso vsa nebesna telesa enako oddaljena od zemlje in ne ležijo na plašču krogle. Težko rečemo, če so to v vedskih časih vedeli ali ne, zagotovo pa so uporabljali matrico nebesne krogle, še posebej njen del, ki ga imenujemo ekliptični pas.
Torej nebesna krogla je krogla v katero središče postavimo zemljo, na njenem plašču pa ležijo vsa nebesna telesa vidna z zemlje. Ozvezdja tako predstavljajo področje neba oz. področje te krogle (slika 2). Za lažjo orientacijo povežemo kroglo planeta zemlja in nebesno kroglo z osnovnimi geografskimi atributi. Zemeljski ekvator razširimo do plašča nebesne krogle in dobimo nebesni ekvator. Na enak način določimo tudi ostale glavne točke (slika 3).
Kot vidimo je nebesni ekvator nagnjen, kar je posledica nagnjenosti zemeljske osi. Če v to sliko dodamo še planete, njihove lune in sonce, ki se gledano z Zemlje gibljejo v našem osončju, vidimo, da se vsi gibljejo v pasu ekliptike (navidezne krožnice sonca okoli Zemlje). Pri tem je pomembno, da se ekliptika in nebesni ekvator (kot podaljšek Zemljinega ekvatorja) sekata in tema dvema točkama rečemo točki enakonočij (slika 4). Če se navežemo na gornji tekst o vedski astronomiji, potem je ekliptika tista, ki jo v vedskih tekstih imenujejo sayana chakra, krog s solsticiji.
Vse to dogajanje poteka znotraj nebesne sfere, in če ekliptično ravnino razširimo do navideznega plašča nebesne sfere, ugotovimo, da v pasu ekliptike ležijo ozvezdja, ki ga danes imenujemo zodiakalni krog, ker na njem leži dvanajst ozvezdij, ki zaznamujejo astrološki zodiak. V vedskih časih so ta krog imenovali nirayana chakra, krog brez solsticijev. S tem smo dogajanje med zemljo in soncem, umestili na platno nebesne sfere, v vesolje okoli nas (slika 5).
 |
In na koncu seveda vprašanje, super vse to, ampak kako je to povezano z merjenjem časa? Zaradi precesije, se položaj nebesnega ekvatorja spreminja in točka presečišča pomladnega enakonočja potuje v odnosu do ozvezdij na nebesni sferi. Premika se v krogu, ki ga naredi v 25 tisoč letih. Glede na položaj te točke lahko določimo obdobje (slika 6).
Tako se je na primer leta 285 n.št. sonce v trenutku pomladanskega enakonočja nahajalo na prvi stopinji ozvezdja ovna. Leta 2020 pa se je v trenutku pomladanskega enakonočja sonce nahajalo na 7 stopinji ozvezdja rib.
V vedskih časih so krog na nebesni sferi, nirayana chakra, za natančnejše določanje časa razdelili ne samo na 12 delov, kjer vsak predstavlja 30° kroga, temveč na 27 delov, nakšater, kjer je vsaka predstavljala 13°20′ kroga, oziroma, na še manjše dele, pade, kjer je vsaka pada predstavljala 3°20′ kroga brez solsticijev.
Tako so lahko zelo natančno umestili dogodke v čas, ki je bil kozmično določen. V Vedanga Jyotisha tekstu, je v opisu poletni solsticij umeščen v sredino nakšatre Ašleše. Kar umešča opisano dogajanje v obdobje okoli 1400 pr.n.št.
To merjenje časa ne potrebuje nobenega skupnega dogovora, zvezde na nebu in gibanje zemlje določajo in merijo odtekanje časa, njihov medsebojni položaj pa določa preseke, ki so del naravnih ritmov zemlje in bližnjega vesolja, katerega del smo. Zaporedje trenutkov tako umeščamo v čas in prostor v katerem bivamo.
