Doma imam najstniško hči, ki že odkar je začela hoditi v šolo včasih pride domov in se pritožuje, da so se ji zgodile stvari, ki so nepravične, da se ji je zgodila krivica. Po obsežni razlagi, zakaj je takega mnenja sem največkrat razumela njena občutja, vendar sva kljub temu, da ji nisem želela vzeti vere v pravičnost, navadno zaključili, da življenje enostavno ni vedno pošteno. Pred nedavnim pa mi je znanka v pogovoru o trenutnem dogajanju v družbi goreče zatrjevala, da ona verjame v pravico in pravičnost. To je pri meni sprožilo razmišljanje o tem, kaj pravica pravzaprav je, če moraš verjeti, da obstaja.
Najprej sem torej skušala poiskati odgovor na vprašanje kaj pravičnost je. Po krajšem pregledovanju spleta sem prišla do zaključka, da je pravičnost družbeni koncept, katerega pomen in interpretacije so se v času in prostoru med različnimi družbami razlikovale ter da obstajajo številne teorije pravičnosti. Kljub vsej tej raznolikosti pa bi lahko zaključila, da je najbolj razširjeno razumevanje pravičnosti to, da so interesi vseh vpletenih v določeni situaciji enako zastopani in obravnavani. To je razumevanje, ki so ga postavili že grški filozofi, predvsem Aristotel, ki prvi poveže pravičnost z enakostjo. In o nečem podobnem govori tudi moja hči, kadar ima občutek, da se ji je zgodila krivica.
Ideja pravičnosti in enakosti v človeški družbi ima pomembno mesto in plemenit namen, vendar je po krajšem razmisleku samo to, ideja namreč. Značilnost idej pa je, da največkrat obstajajo samo v našem umu in je njihova izvedba v realnosti lahko vprašljiva in pomanjkljiva. Če pogledamo nekatere od teh pomanjkljivosti.
Kot prvo v vseh družbah obstajajo skupine in posamezniki ki so manj enaki med enakimi. Tega se, upam vsaj, vsi zavedamo. Zagotovo se ga globoko zavedajo tisti, ki mednje sodijo. Vendar pa tudi, kadar ne gre za namerne razlike hitro postane jasno, da je ideja o družbi in odnosih, ki bodo vedno in do vseh pravični neizvedljiva in neuresničljiva. Na sodiščih, ki naj bi bila simbol pravičnosti in pravice človeške družbe, se lahko sodniki, pravniki in porote ter vsi, ki sodelujejo v sodnem procesu močno trudijo, da bi razumeli, navadno dve, plati iste zgodbe in bi lahko objektivno presodili kaj je pravično in kaj ne. Iz prakse pa vemo, da je to velikokrat nemogoča naloga. Nekaj kar je pravično za enega, je nepravično za nekoga drugega. In nenazadnje, če pogledamo še nekoliko širše, nam postane jasno da nekaj takega, kot je pravica, v naravi ne obstaja. Razmišljanje, če je pravično, da lev ujame antilopo, ali pa če je pravično, da je tornado uničil polovico mesta nas ne bo daleč pripeljalo.
Vse zgoraj napisano nas vodi v zaključek da pravica ni absolutna, nespremenljiva, temveč obstaja samo kot konstrukt človeške družbe in kot taka je odvisna od interpretacije in perspektive in kot vsak drug človeški konstrukt zahteva številna pojasnila in podrobne razlage.
Drugo vprašanje, na katerega sem želela poiskati odgovor je, zakaj si je človeštvo izmislilo pravico in kaj stoji globje za potrebo po pravični družbi. Zakaj nam je tako pomembno, da ohranimo vero v pravičnost družbe? Ne bom se spuščala v vse aspekte psihološke, kulturološke in sociološke vrednosti vere v pravičnost za posameznika, vendar pa gre pri tem zagotovo tudi za vprašanje globljega smisla. Daje nam občutek, da je naše življenje podvrženo nekemu višjemu zakonu reda, ki vse postavi na pravo mesto in daje življenju smisel, kajti vsakemu dejanju slej ko prej sledi ustrezna posledica. Ker pa ustreznost vedno določamo v skladu s svojim subjektivnim doživljanjem in razumevanjem nima presojanje ali je nekaj pravično ali ne, nobenega smisla. Kadar ne razumemo zakaj se nam je nekaj zgodilo in ne vidimo namena, to imenujemo nepravično. Velikokrat šele z velike časovne distance lahko presodimo vrednost nekega dogodka ter vidimo pravi namen in smisel. Zato ni pravo vprašanje ali je nekaj pravično ali ne, kajti vse se zgodi z določenim namenom. Edino vprašanje je, ali ga tisti trenutek lahko prepoznamo ali ne.